Tipičen kroglični ležaj je sestavljen iz notranjih in zunanjih tekalnih poti, več sferičnih elementov, ločenih z nosilcem, in pogosto ščitov in/ali tesnil, ki preprečujejo vdor umazanije in masti. Ko je nameščen, se notranji obroč pogosto rahlo stisne na gred, zunanji obroč pa je nameščen v ohišju. Na voljo so izvedbe za prenašanje čistih radialnih obremenitev, čistih aksialnih (potisnih) obremenitev in kombiniranih radialnih in aksialnih obremenitev.

Kroglični ležaji so opisani kot točkovni ležaji; to pomeni, da se vsaka kroglica dotika obroča na zelo majhnem mestu – teoretično točki. Ležaji so zasnovani tako, da rahla deformacija, ki jo kroglica povzroči med kotaljenjem v in iz območja obremenitve, ne preseže meje tečenja materiala; neobremenjena kroglica se vzmetno vrne v prvotno obliko. Kroglični ležaji nimajo neskončne življenjske dobe. Sčasoma odpovedo zaradi utrujenosti, oluščenja ali številnih drugih vzrokov. Zasnovani so na statistični osnovi z življenjsko dobo, pri kateri se pričakuje, da bo določeno število ležajev odpovedalo po določenem številu vrtljajev.

Proizvajalci ponujajo enovrstne radialne ležaje v štirih serijah z različnimi standardnimi velikostmi izvrtin. Kotni kontaktni ležaji so zasnovani tako, da prenesejo aksialno obremenitev v eni smeri in jih je mogoče podvojiti, da prenesejo aksialno obremenitev v dveh smereh.

Poravnava gredi in ležaja igra ključno vlogo pri življenjski dobi ležaja. Za večjo zmogljivost neusklajenosti se uporabljajo samonastavljivi ležaji.

Za povečanje radialne nosilnosti se nosilec ležaja odstrani, prostor med obroči pa se napolni s toliko kroglicami, kolikor jih je mogoče namestiti – tako imenovani ležaj s polnim komplementom. Obraba teh ležajev je večja kot pri ležajih z nosilci zaradi drgnjenja med sosednjimi kotalnimi elementi.
V kritičnih aplikacijah, kjer je pomembno odtekanje gredi – na primer vretena obdelovalnih strojev – so lahko ležaji prednapeti, da zapolnijo morebitno zračnost v že tako tesno toleriranem sklopu ležajev.